Pravijo, da je nosečnost eno najlepših obdobij v življenju ženske in družine, hkrati pa tudi skrivnosten proces, ki presega človeško razumevanje. Cerkev že od nekdaj na spočetje in rojstvo gleda kot na dar, ki ga je treba sprejeti s hvaležnostjo in spoštovanjem.
V središču tega pogleda je prepričanje, da je življenje sveto od trenutka spočetja naprej in da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Ko se v materinem telesu začne razvijati življenje, cerkev v tem prepozna čudež stvarjenja. Mati in oče sta v tem poslanstvu sodelavca, saj sta odprla prostor ljubezni, v kateri se rodi nova oseba. Zato cerkev nosečnost nikoli ne vidi kor biološki proces, temveč kot duhovno in moralno odgovornost. Nosečnica s seboj ne nosi samo telesnega bitja, temveč tudi dušo, ki ji je vdihnila življenje. za krščansko skupnost je vsaka nosečnost tudi povabilo k veselju. Vsi svetopisemski prizori so temeljni opomin, da je vsak začetek življenja povezan z veseljem, upanjem in hvaležnostjo. Cerkev pa ob tem ne spregleda niti izzivov in stisk, ki jih nosečnost prinaša.
Mnoge matere se soočajo s strahovi, negotovostjo, zdravstvenimi težavami ali socialnimi obremenitvami. Prav zato cerkvi pripada pomembna naloga, da nosečnicam nudi podporo, bodisi z molitvijo, bodisi z konkretnimi oblikami pomoči, kot so kreativne dejavnosti, svetovanje in spremljanje. Tako želi pokazati, da nihče ni sam na poti rojstva novega življenja. Za cerkev ima nosečnost tudi globok zakramentalni pomen. Pomeni zaupanje v načrt, ki presega človeške izračune in načrtovanja. Je čas preizkušnje, a hkrati tudi čas milosti, saj mati in oče preko novega življenja izkusita njegovo bližino in ustvarjalno moč.
Obred krsta, ki sledi rojstvu, je nato logična izpolnitev tega daru, saj otrok postane del družine. Za cerkev torej ni le osebna izkušnja, temveč tudi dar celotni skupnosti. Vsak novorojen otrok je znamenje upanja in opomin, da je še vedno med nami. Kjer je življenje, tam je zagotovo tudi prihodnost.