Ko še nimaš otrok si težko predstavljaš, kaj vse pomeni skrb zanje. Potem pa pride trenutek, ko moraš svojega otroka prvič zaupati nekomu drugemu. Bodisi je to varuška, vrtec, ali pa kakšna druga oblika za varstvo otrok. A vse te reči so lahko za nove starše precej stresne, saj ne veš, kako bo otrok na to reagiral. Tako se je to zgodilo tudi meni. Ko sem dobil prvega otroka, se je vse zdelo, da je super in ne bo prišlo do nobenih komplikacij.
A ko sva se s punco morala vrniti v svojo vsakdanje življenje in v službe, je bilo potrebno otroka nekam dati. Ta ni moral biti kar sam doma, saj je potreboval ustrezno varstvo. Tedaj pa je prišlo do tiste dileme, kam ga dati. Velikokrat sva za varstvo otrok prosila kar najine starše, torej babice in dedke. Seveda so bili ti več kot veseli, da bodo lahko poskrbeli za svojega vnuka, vendar tudi oni niso imeli vedno časa, ter se nisem moral popolnoma zanesti na njih.
Zato sva rabila kakšno bolj zanesljivo opcijo. Tedaj pa dilema. Osebna domača varuška ali kakšen javni, oziroma privatni vrtec. Ker s tem še nisem imel izkušenj, res nisem vedel za kakšno varstvo otrok se odločiti. Glede na to, da sem si želel za svojega otroka vse najboljše in najbolj kvalitetno varstvo, sem moral vse opcije še precej premisliti.
Po nekaj razmišljanja pa sem se kar odločil za vrtec. Zdelo se mi je namreč, da bo takšno varstvo otrok še najboljše, saj bo s tem dobil tudi nekaj socializacije s svojimi vrstniki. To se mi je namreč zdelo precej pomembno za otroka, saj je socializacija pomemben del vsakega posameznikovega življenja. Sicer sem bil precej živčen, vendar sem si moral dopovedati, da je vrtec nek varen kraj, ter so tam vzgojiteljice, ki točno vedo kaj delajo in kaj otrok rabi.