Zvok je eden od petih čutov, na katere se človek močno zanaša, ko želi razumeti okolje okoli sebe. Je tudi ključnega pomena za stik in komunikacijo z drugimi ljudmi, in ker smo ljudje družabna bitja, je oslabljen sluh lahko velika ovira v vsakdanjem življenju. Kako pomemben je za nas sluh, se pogosto ne zavedamo, dokler ga ne pričnemo izgubljati, in ga večkrat vzamemo za samoumevnega. Ko pričnemo izgubljati sluh, se oteži spremljanje pogovorov, pa naj bo to v domačem, poslovnem ali javnem okolju. Slušni aparati so rešitev. Posledično se pri tem pogosto začnemo izogibati interakcijam, kar močno vpliva na samozavest. Na srečo so v 19. stoletju razvili električni slušni aparat, čeprav so bili takrat veliki in nepraktični, saj so jih večinoma nosili okoli vratu; to pa niso bili začetki slušnih aparatov.
Kako se je skozi leta razvijal slušni aparat?
Prvi pripomočki za izboljšanje sluha segajo v 17. stoletje, ko so uporabljali kovinske, lesene ali slonovinaste slušne rogove. Delovali so predvsem z usmerjanjem zvoka v uho, brez kakršnega koli umetnega ojačevanja zvoka. Takrat so bili slušni aparati precej dragi in so si jih lahko privoščili le redki.
Z 19. stoletjem in iznajdbo elektrike ter mikrofonov so se pojavili prvi ojačevalci zvoka. Takrat je bil izdelan prvi slušni aparat na baterije, ki je vseboval mikrofon. Od takrat se je razvoj slušnih aparatov začel pospeševati. V začetku 20. stoletja so aparatom dodali cevke, ki so bistveno ojačale zvok. Tudi sama velikost slušnih aparatov se je začela bistveno manjšati in tako se je leta 1950 razvil prvi “in-ear” slušni aparat. Proti koncu 20. stoletja so že obstajali digitalni obdelovalniki zvoka, ki omogočajo prilagoditev aparata posameznikovim potrebam. V letu 2000 pa smo bili priča brezžičnim povezavam preko Bluetootha. Kasneje so se razvile tudi aplikacije za telefon, algoritmi za filtriranje šuma in samodejno prilagajanje zvoku okolja.
Danes so slušni aparati sestavljeni iz:
- mikrofona
- ojačevalnika
- zvočnika
- baterije
- ohišja
- čipov (procesorjev)