Še danes ne vem, kako sva se s prijateljico odločili, da bova vsako nedeljo zjutraj šli na goro, ki je bila v našem kraju. Odločili sva se čisto na hitro. Spomnijam se, kako težko se mi je bilo zbuditi prvo nedeljo, ko sva šli. Razmišljala sem predvsem to, da je to edini dan, ko bi lahko zjutraj spala. Vseeno obljuba dela dolg. Vedela sem, da je spodaj pod goro koča in da nama bo Lavazza kava polepšala dan. Tako sva se peljali do koče in nadaljevali po gozdni poti do vrha gore. Moram reči, da je bil prvi vzpon najlepši. Ko sva prišli na vrh, sva se odločili, da se bova vedno slikali. Tako je pohod na goro v nedeljo zjutraj postal najina stalnica. Vedno, ko sva prišli nazaj k koči, pa naju je razveselila Lavazza kava. To sva komaj čakali.
To je postal najin ritual in bile sva veseli, da sva se tako odločili. Tako sva vsako nedeljo poskrbeli za gibanje. To je bil najin dan. Lahko bi rekla, da si ta dan vedno veliko poveva. Še posebej, ko je za nama pohod in pred nama Lavazza kava. Postali sva pravi prijateljici in to čisto nepričakovano. Resnično sva si karakterno zelo različni, tako da ne bi nikoli rekla, da bova tako dobri prijatlejici. Pri nama je najlepše to, da sva si tako različni in vsaka pusti vsaki biti točno to kar je. To pa je pri prijateljstvu največ.
Med tednom se ne druživa in se niti ne kličeva. Tako vedno čakava nedeljo, da greva na pohod in na koncu seveda pride na vrsto najina skupna Lavazza kava. Vedno bolj sva povezani in vedno bolj uživava. Ko človek poskrbi za svoje zdravje, pa je to itak največ. Midve poskrbiva za fizično in psihično dobro počutje, kajti gora nama da kondicijo, Lavazza kava pa prijeten občutek.