Hčerka je prišla domov z novico, da bodo letos v šoli šli v šolo v naravi. Čeprav sem se jaz bala, da ona tega ne bo želela, ker nikoli ni želela prespati kje drugje, kot pa doma. Ampak me je presenetila, ker je bila navdušena, da bo šla s svojim razredom za cel teden na morje. Ko sem jo opazovala, sem v njenih očeh videla tisto veselje, radovednost, neučakanost, kako lepo bo, ko bomo šli z avtobusom na morje.
Ko je prišel čas pakiranja, je bila ves čas zraven mene in tako točno vedela, kaj vse ima v svojem kovčku. Ker sem vedela, da si bo tako boljše zapolnila, je v kovček zlagala kar sama. Tisti dan, ko smo jih pripeljali na parkirišče, kjer so jih čakali učitelji, je bil zame res poseben dan, kaj šele zanjo.
Brez straha me je objela, mi pomahala in že je bila na avtobusu. Vem, da sem si takrat rekla: » A tako preprosto je to zanje«?
Še jaz sem imela cmok v ustih, ko sem vedela, da odhaja za cel teden in seveda tega nisem pokazala na zven. Kako lepo je bilo to, ko vidiš, da tvoj otrok stopa po svoji poti samostojno in samozavestno. Otroci so naš zaklad in seveda nas starše skrbi zanje, posebej, če ne vemo točno, kam gredo in kako se bodo imeli.
Moja hčerka se je imela fantastično, ko je prišla domov, sem dobila občutek, da je postala drugačna, bolj samostojna in drugačna. Obe sva se objeli, šli na sladoled, kjer mi je eno uro razlagala, kako so preživeli šolo v naravi in kaj vse so počeli.