Kot otrok smo stanovali v eni izmed velikih stolpnic v našem mestu, v dvanajstem nadstropju. Pogled iz moje otroške sobe je bil fenomenalen, videl sem skoraj celo naše mesto in še čez njegove robove. Pogled je segal tudi na sosednje stanovanjske bloke, ki so bili dosti nižji od naše stolpnice. Nič koliko večerov sem preživel na okenski polici in opazoval ljudi skozi njihova okna.
V tistem času so bila notranja senčila le redkost, največkrat so bila v obliki zaves, ki so mi zastirala pogled v notranjost. Tako sem s pomočjo očetovega daljnogleda spoznal skoraj vse stanovalce okoliških stanovanjskih blokov, si zapisoval in spremljal njihove navade. Vedel sem kakšna stanovanja imajo, kakšna je postavitev pohištva, vedel sem kdo uporablja likalnik in kdo ne, poznal sem skoraj vse jedilnike, vedel sem kdo zajtrkuje, kdo ne. Vse to samo zato, ker notranja senčila niso bila nameščena na oknih. Vedno mi je bilo zanimivo opazovati ljudi in njihove navade. Še danes, ko se po večerih sprehajam s psom, pogledam skozi kakšno okno, čeprav danes so notranja senčila že na vseh oknih. Tudi mi smo imeli nameščena notranja senčila, kovinske žaluzije so bile nameščene med stekli na oknih. Dobro, da so bila. Naše stanovanje je bilo obrnjeno proti vzhodu, tako, da bi me vsako jutro sonce nežno božalo po obrazu, če jih ne bi imeli. Je pa res, da s temi žaluzijami popolne teme nisi mogel doseči, svetloba je pri strani in skozi luknjice, kjer je potekala vrvica za dvigovanje in spuščanje, pronicala v prostor.
Babica je imela drugačna notranja senčila, na svojih oknih je imela nameščene težke lesene rolete, ki v bistvu niso notranja senčila ampak zunanja. To pa je zatemnilo prostor. Ko si jih spustil, je bila v stanovanju tema kot v rogu. Popolna zatemnitev. Ja, vsako obdobje je imelo svojo najbolj prodajano različico notranjih senčil.…
